Milček Komelj
PRAVLJIČNE SLIKARSKE SANJE MARTE JAKOPIČ KUNAVER
Slike Marte Jakopič Kunaver izpovedujejo izjemno srečno človeško naturo, radoživo in v pravljične svetove zatopljeno radovedno damo, izšolano arhitektko, ki je odkrila v slikanju izrazilo svoje igrivosti, življenjskega veselja in zazrtosti v barvitost duhovnega izročila ter zamaknjenosti v oaze sanj. Slikarstvu se je prepustila z vso spontanostjo in se po prvih uspehih likovno kultivirala na akademijski slikarski specialki pri profesorju Andreju Jemcu; njeno slikarstvo pa srečno živi tudi v družinskem okolju sorodnih ustvarjalnih duš, ki se v znamenju življenjske harmonije prav tako posvečajo likovni ustvarjalnosti in oblikovanju.
V času, ko se sodobni ustvarjalci vse bolj usmerjajo v grozo in zavest o negotovosti, s katero nas vsakodnevno zasipavajo tudi množična občila, kot bi ne bilo na svetu več ničesar lepega in veselega, se ustvarjalka kot v zavestnem uporu proti temu poigrava s svojimi barvami in oblikami, kakor da bi želela zarotiti svet pred bolečinami in nam v svojih slikarskih pravljicah pred oči priklicati najbolj vedre ali vsaj vedro interpretirane svetopisemske prizore, ki jih spremljajo trume njenih pisanih angelov, na krilih katerih se vžigajo praznične zvezdice in lučke. Enako barvita in svetla so tudi prizorišča, kjer se dogajajo čudeži in se iz svetlečih se puščav prikazujejo bujne oaze, na katerih se počuti umetnica kakor doma, saj jih, kot bi ji bila smrtno nadležna tudi puščoba realne vsakdanjosti, s svojim slikanjem nenehno sama ustvarja.
Njene ploskovne podobe so barvite in presijane s svetlobo ter prekipevajo od množice prizorov in detajlov, ki se prežemajo v nasičeno in utripajočo celoto. Slikarka jih ritmično sestavlja na tapetno podlago kot iz mozaičnih drobcev, iz barvnih krp ali otroških kock in si hkrati prizadeva, da bi jih povezala v ponekod skoraj secesijsko ornamentalno nasičeno konstrukcijo, v kateri dominirajo sestavljenke geometrijskih likov z arhitekturami trikotnikov, spremenjenih v prišiljenost gotskih oken ali čela in strehe hiš, s krošnjami ali sonci krožnic ter z valovi ali vzorci pikčevja in črtovja. Njena osrednja težnja in naloga pa je, to prekipevanje likovno obvladati in povezati v ustvarjalno prepreženost, ki ostaja v utripanju svojih sestavin razviden kozmos, učinkovit scela, ob pogledu od daleč, hkrati pa v njem razbiramo tisoče čudes in detajlov, kot bi se šla slikarka z gledalci tudi pravljične skrivalnice. Zato njene podobe spominjajo na vitraje, ki se jim je v življenju prav tako posvetila, sestavljene iz drobcev in izrisane z jasno vzvibrirano risbo, ali na gotske ali gaudijevske katedrale, razraščene iz samih okrasov in detajlov, pa tudi na čarobno hišo iz pravljice o Janku in Metki, sestavljeno iz šahovnice barvnih slaščic. Vsi taki predmeti, pravljična mesta, cerkve ali hiše, domačije, vasi ali portali in ljudje ali živali so samo motivna izhodišča v pisanem zasnutku njenega slikarstva, ki je pravljično magično in zavetno kot idiličen dom, v svoji svetlobi in radoživosti nadvse zgovorno, pa vendar ne opisno pripovedno, ampak pisano utripa kot v metamorfozah večno vrtečega se kalejdoskopa, najbolj učinkovito v samem tkivu likovne celote, v kateri šele postopoma razbiramo tudi motive ali zgodbe, in je zato včasih v svoji nasičenosti že malone vročično. V njih pa ne živi le strah pred sivino, marveč tudi prava groza pred praznim prostorom, značilna zlasti za prvinsko zgovorne starodavne, bolj instinktu kot premišljenosti sledeče ustvarjalce, ki jih k delu poganja ustvarjalna strast, izmikajoča se preveč miselno usmerjenemu nadzoru. V načinu njihove formulacije se povezujeta spomin na z domišljijo prepojene ljudske ustvarjalce iz daljne ali bližnje preteklosti ter na pionirje moderne umetnosti, na primer na izročilo Paula Kleeja ali mlajšega Hundertwasserja ter ljubega ji Gaudija, ki so vsi leteli na krilih domišljije in se prebujajo v njenih asociacijah, ob katerih nas v načinih stilizacije, na primer poetičnih ptic, ponekod prešinjajo tudi aluzije na dialog s slovenskimi ustvarjalci. A vendar sta njena stilizacija in vse svetlejša barvitost povsem osebno prepoznavni in poleg drugega zelo jasno nakazujeta, kako je njen pogled že sam po sebi zazrt hkrati v kulturno izročilo ter naravne lepote pisanega sveta, ki jih slikarka na svojih podobah zelo plodovito, z velikim veseljem in vedno znova izvirno preraja.
V taki nagnjenosti k pravljičnemu je Marta Jakopič Kunaver izrecno dojemljiva tudi za vsakršno eksotiko, ki ji prepaja domišljijo, zato se v življenju tako rada predaja potovanjem po mediteranskih ter jutrovih oziroma svetopisemskih deželah, po Grčiji, Egiptu, Siriji, Libanonu ali Izraelu, pa tudi po Turčiji, in zato se bleščijo in nizajo med njenimi zloženkami tudi piramide in bajne kupole, belo sijoče v muzikalnih ritmih; v njenih očeh pa je izgubila ves prislovični hlad in sivino ter asketsko odmerjenost celo severnjaška Finska, ki jo je slikarka spremenila v deželo pravljic, in morda so jo zato tamkaj sprejeli kot slikarko z izrazito naklonjenostjo in ji nekaj likovnih del tudi objavili. V njenih očeh so enako veselo razigrani vsi štirje letni časi, saj se ji zlivajo v eno samo večno pisano poletje, prežarjeno z njenim čustvovanjem in enako toploto, tudi kadar je zimski božič; v svojem odporu do grozljivega pa slikarka spreminja v ljubeznive privide celo naslikane pošasti, saj so tudi njeni skriti ali očiti zmaji pohlevni kot zajčki ali mucke in putke. In celo v hote rahlo turobnejših delih, kakršna je podoba Komu zvoni, natisnjena na razglednici, ki jo je slovenska Karitas poslala v tolažbo otrokom v Rusijo, je v nočnih sanjah temnega neba zaznati komajda sled sence melanholije; pa tudi v še tako zveriženih in poševno nagnjenih arhitekturah občutimo prej kot podiranje in trpkost kipeč zanos, ki jih želi ponesti po nebu.
Vse na njenih slikah je najbolj avtentično ravno v razigrani nebrzdanosti, ki uživa v sijaju, se spreminja v dinamično pajčevinasto tkivo, a išče in priklicuje s svojo lučjo sijaj legend in biblijske davnine, kakršna živi v svetu pravljic, v orientalski Tisoč in eni noči, njen rastlinski svet pa zasaja vrtove paradiža z drevesi življenja.
Take privide slikarki pridržujejo nad tegobami resničnosti s svojimi nevidnimi ali pisanimi krili že omenjeni angeli, njena prvotna stalnica, najbolj znana z njenih dosedanjih razstav in ilustracij knjige o angelih, ki so sami prav tako pisani kot krila papige are, kot nomadski šotori, vzhodnjaške cerkve ali jutrovski trije kralji pod pisano zvezdo repatico v eksotičnih oblačilih, ki so s podobnim veseljem in barvitostjo pritegovali oči naših prednikov že v baroku. Vsepovsod pa se spreletavajo, gnezdijo na drevesih ali razgrinjajo v ornamentih svojega peresja tudi razkošne pravljične ptice, ki pri njej živijo v še varnem svetu, nad vrhovi krošenj, na dimniku čarovničine hiše in med ornamenti streh, kjer se na grajskih stolpih spreminjajo v pravljične žar ptice, in se, skupaj s ponosnimi petelini, spreletavajo med tisočerimi detajli, tako da njihovo barvno petje odmeva v vseh kotičkih, nišah ali linah, in se enako intenzivno in domače razlega z vseh formatov, od velikih do tistih, ki se spreminjajo v intimnost voščilnic in miniaturnost spominkov, pisanih kot pavji rep. V sakralnem okrožju pa se njena čipkasta ptica spreminja tudi v Svetega Duha.
Med takimi vrtovi in mesti, vasmi in secesijsko vijugavimi, vse kotičke slik povezujočimi potmi se na novejših delih ponekod dviguje tudi kopasta gora z zvonikom v svojem zavetju, ki nas spomni na čarobno goro s kamniških slik slikarja in pesnika Dušana Lipovca. Na slike Marte Jakopič Kunaver se je ta gora naselila izrecno iz spomina na umetnika, ker je slikarka rada obiskovala kolonije, na katerih je ustvarjal tudi popotniški Kamničan, ki je svoje mesto spremenil v pravljični grb ter odkril navdih za pravljičnost svojih zgodnjih slik v Provansi, ki je s svojo lučjo navdihovala tudi slikarko. Tudi Marta Kunaver je namreč slikarska popotnica, saj potuje tako v geografske širjave kot v pravljične in časovne daljave, kjer se ji vsa topografija povezuje v eno samo motivno neopredeljivo pravljičnost, ki jo napaja pisana in vse bolj zlata, iz puščavskega peska zajeta svetloba. Vrvež na kolonijah ali ekstemporih pa je očitno ni zmotil, ampak jo morda v njeni hlastnosti, značajski komunikativnosti in naglosti ustvarjanja celo navdihuje, saj jo bolj kot samota oživlja živahna razigranost. Ta njena razživetost pa je usmerjena v neskaljeno, a prekipevajočo čistost življenjskega veselja, kakršno je blizu tudi njenemu doživljanju optimističnega, smrt zanikujočega krščanskega oznanila, s katerim ume presijati prizorišča in vrvišča vseh svojih ustvarjalnih verovanj. Kot dela popotnice zbude njene slike tudi spomin na podobe iz albumov, kakršne so nekoč prinašali skupaj s spominki domov jeruzalemski romarji; vendar je njen slikarski album v resnici predvsem spominski album njenih sanj. V njem kot med koncertom barv in oblik, ritmov, melodij ter harmonij, v prepletu rdeče, modre in zlatorumene, v labirintih celoto povezujoče risbe in v bleščavici prasketajočih vzorcev, žgoli barvitost in razigrano prepeva sijoča luč, in zdi se, kot da slikarka na tej poti nima časa, da bi se zamislila in ustavila, ampak se s svojim razigranim delom dobesedno igrivo ustvarjalno izživlja, kot bi živela ob resničnem še svoje pravljično življenje in bi tudi v budnem stanju prebivala v pravljičnem okolju, tkala ogrinjala za svoja upanja in verovanja ter ilustrirala zgodbe svojih sanj kot prizore iz Tisoč in enega dne. Tako njena sakralna kot posvetna dela se v tako enovitem dojemanju likovno docela izenačujejo in prežemajo, tako kot se vse prežema na sleherni od njenih slik, pred katerimi se docela znajdemo šele, ko tudi sami pogledamo nanje z očmi neobremenjenega in pravljic, zaupanja, toplega dne in srečnega ter večnega življenja željnega otroka.